Sem Ana, povprečna osmošolka. To poletje sem bila pri svojem dedku. Mislila sem, da bom umrla od dolgčasa. Dedek živi v stari hiši ob robu gozda in nekaj kilometrov naokrog ni ničesar, nobene trgovine, nobenih hiš, skratka – ničesar. Hiša je res stara, skoraj da že razpada. Škripajoče stopnišče in temni, prašni hodniki vodijo v nešteto sob in mnoge od njih so zaklenjene. Moj dedek je bolj tih in ne govori veliko z mano, zato se moram znajti sama.
Nekega dne sem lovila dedkovega psa Reksa, ko sem se spotaknila ob eno od mnogih, slabo pritrjenih desk in padla. Pri tem sem odprla ena od vrat in iz radovednosti vstopila. V sobi ni bilo veliko pohištva, pravzaprav je soba izgledala kot velika omara, ki je že dolgo nihče ni odprl. Notri so bile same stare fotografije, veliko nenavadnih predmetov in stare šare. Na najvišji polici pa sem zagledala staro knjigo in jo vzela s police. Odprla sem jo, a je nisem znala brati. V njej so bili samo nekakšni znakci, krogci in številke. Naenkrat se je začela knjiga sama listati, strani so se začele obračati zelo hitro in začel se je ustvarjati film. Nek človek je prišel do drugega in ga gledal. Poizkušal mu je nekaj povedati, a ni znal govoriti. Začel mu je nekaj kazati z rokami in spuščati čudne zvoke, še najbolj podobne živalskim. Nato ga je drugi začel oponašati. Začela sta mahati in razvijati besede. Naenkrat se je razvilo neko ljudstvo, s svojo pisavo in s svojim govorom. Razvila so se še druga ljudstva, s svojo kulturo, jezikom, pisavo in običaji. Naenkrat je prišlo do spora med dvema ljudstvoma, ki se nista znala sporazumeti, saj je vsako govorilo le svoj jezik. Prišlo je do krvavega spopada z mnogo žrtvami. Po večletni vojni je prišla oseba, ki je znala govoriti jezik obeh ljudstev. Bojevniki so odvrgli orožje in vladarji so sklenili mir.
Pomembnost o govoru več jezikov so posredovali naprej. S tem ko so se med seboj razumeli, so delili svoje znanje z drugimi in svet je napredoval. Jezik je omogočil človeštvu, da se je razvilo do take mere, kakršno je danes, in mu bo omogočilo nadaljnje razvijanje. Brez jezika človek gotovo ne bi več obstajal. Ne bi mogel vedeti, kako preživeti, saj mu nihče ne bi mogel povedati, na primer, kaj je strupeno ali nevarno. Ne bi imel znanja, s katerim bi si zgradil bivališče, ustvaril družino ali sploh kaj komu povedal ali razložil. Jezik je temelj človeškega znanja in pomembno je, da se ga ohranja in razvija. Z njim je človek zapisal in povedal svoje ideje in s posvetovanjem z drugimi so skupaj nekaj ustvarili.
Življenja brez jezika si danes sploh več ne predstavljamo in večini se zdi ta neprecenljivi dar samoumeven. Sploh se ne zavedajo, da je to temelj vsega, kar vedo, in vsega, kar še bodo izvedeli. Zdi se mi pomembno, da cenimo vse jezike, še posebej pa naš materni jezik. Moramo pa se truditi in učiti novih jezikov, saj nam bodo lahko prav ti v prihodnosti pomagali doseči velike stvari.
V življenju si moramo upati odpirati vrata, čeprav nismo vedno sigurni, kam vodijo. Znanje lahko najdemo kjerkoli, samo dovzetni moramo biti. Moramo biti radovedni in ohranjati otroka v sebi. Pri tem pa ne smemo pozabiti na modrosti starejših, ki so že prepotovali dobršen del življenja in so na lastni koži preizkusili že marsikaj.
Ana Kek, 8. r
Mentorica Olga Podpadec
Nedavni komentarji