Vsak dan mi mami ful teži, naj govorim lep slovenski jezik in da naj izpustim sleng in tuje besede. Prav tako tudi učiteljica slovenščine to ful poudarja. Meni pa se to sploh ne zdi kul in imam tega teženja res že čez glavo dovolj.

No, še to dolgočasno matematično nalogo naredim in grem spat.

Uležem se v posteljo in ful hitro se mi v glavo pripodi veliko čudnih misli. Zakaj ne bi govorila takšnega jezika, ki je modern in mi je všeč, ker je kul. Saj ga tako ali tako vsi  govorijo! Z mislimi o tem sem zaspala.

Zbudila sem se in pogledala skozi okno. Pogrešala sem lepo in veselo melodijo zvona bližnje cerkvice, ki me je vsako jutro prebudila in spravila v dobro voljo. Še enkrat sem prisluhnila in vse je bilo tiho. Pogledala sem skozi okno. Cerkvica je izginila. Od začudenja sem se pognala iz sobe, po stopnicah navzdol in skozi vrata. Zunaj ni bilo nikogar, ki bi ga poznala. Iz sosednje hiše, kjer me je vsako jutro pozdravila mala Karolina, me je nezaupljivo opazovala temnopolta ženska. Mimo so se sprehajali čudni ljudje, ki so se še bolj čudno pogovarjali: »A štekaš, da bo ful kul fešta. Luksej na web pa zdaunloudej kulske face.« In drugi zopet: »Svašta, svaka ti čast za, da nisi brejkala legic …«

Hvala Bogu. Končno sem naletela na vsaj enega »malo bolj normalnega« človeka. Vprašala sem ga, kaj se tu dogaja in kje sploh sem. Čudno me je pogledal in zajecljal: »Ej, bejba. Ti s’  v ful kulski Fullandiji. OMG. Cajt me daje, mor’m it’«. Zahvalim se mu, on pa »please, stara« in odide. Zavijem proti trgovini. Postavim se v vrsto za kruh: »Hlebček koruznega kruha, prosim.« Prodajalka me v polomljeni angleščini vpraša: »What is your problem?« Vsi me čudno gledajo. Stečem ven do šole. Slovenska zastava je izginila. Zaslišim razbijaško glasbo in kričanje otrok v meni nerazumljivem jeziku. Stekla sem do kabineta učiteljice za slovenščino, a je ni bilo notri. Pokukala sem še v njeno učilnico. Zagledala sem jo.  Pospravljala je svojo mizo in vse svoje predmete iz učilnice. Kaj se dogaja? Vprašala sem jo, če je vse v redu, a mi ni odgovorila.  Dvignila  je objokane oči in me na hitro pogledala. V roke mi je potisnila kup slovenskih knjig. Bile so njene najljubše: pesniške zbirke Toneta Pavčka in Neže Maurer, Prešernove Poezije, Jurčičev Deseti brat … Hotela sem  jih nesti v učiteljičin avto, a je tisti hip, ko sem prišla do njega, odpeljala. Knjige sem odnesla kar domov.

Ko sem stala pred domačo hišo, nisem vedela, kaj bi. Usedla sem se pod naš star hrast, zamižala in razmišljala. Kje so vsi moji sorodniki in kje je moja ljuba slovenščina? Vse bi naredila, da bi jo spet vsi govorili. Kdaj smo jo tako zanemarili, jo umazali …? Kako so se trudili naši predniki, da so jo ohranili. Včasih so zanjo žrtvovali celo svoja življenja, samo da so jo lepo, neoskrunjeno predali nam v varstvo.

In kaj sem s tem bogastvom, ki mi je bilo zaupano, naredila jaz? Le zakaj nisem poslušala staršev in učiteljice, dokler je bil še čas?

Kar naenkrat pa končno spet zaslišim znano melodijo zvona, ki me je po dolgem času spet spravil v dobro voljo.

Odprem oči  in se zelo začudim, ker še vedno ležim v svoji topli postelji. Vstanem, pogledam skozi okno in zopet zagledam domačo cerkvico na gričku. Razveselim se in se končno zavem, da so bile vse to res samo sanje. Oddahnem si.  Ni še prepozno. Postane mi jasno, da je moja dolžnost in dolžnost vsakega Slovenca varovati, spoštovati in ohranjati naš rodni jezik, ki je zame najlepši na svetu. Ker je živ in lep, ker je nekaj posebnega, ker smo zaradi njega to, kar smo. Njegova melodija me venomer pomiri, ko zaslišim zven domačih besed, pa mi zaigra srce. Pomeni mi radost, toplino domačega ognjišča in varnost.

Vsekakor pa je DOMAČA BESEDA VELIKO, veliko, veliko lepša kot beseda ful, beseda KRASNO pa dosti bolj krasna kot beseda kul.

 

Ostani naša, LJUBA SLOVENŠČINA!

 

IVANA CURK, 7. a razred 

Mentorica Olga Podpadec

Dostopnost