Kaj pomeni meni? Pomeni mi mojo materinščino, jezik, v katerem sem spregovorila, izrekla svojo prvo besedo »mama«.
Pomeni mi majhen kotiček na zemlji, majhen del, kjer živimo mi – Slovenci. Slovenščina je prav posebna, ker smo pri njej že od davnih časov vztrajali in v njej pisali. Pisali rokopisne zapise že pred tisočletjem, pisali knjige pred stoletji, v njej govorili in peli, jokali in sanjali … Čeprav je malokdo verjel, da bo naš jezik obstal, je ostal in obstal. Mar ni lepo imeti svojega jezika – našega jezika, ki ga govorimo samo mi, dvomilijonski narod na sončni strani Alp?
Ob tem vprašanju se je vredno malo zamisliti …
Majhen narod, pa smo jo – slovenščino – ohranili, jo razvijali in bogatili.
Vprašanje pa je, če bodo tega zmožni tudi naši zanamci, ali pa se bodo prej uklonili nemščini, angleščini ali kakemu drugemu tujemu, večjemu, lažjemu ali celo »boljšemu« jeziku. Ali bo slovenščina obstala?
Vse(pre)več se uporabljajo mobilni telefoni in druge napravice (npr. doma nam zmanjka soli in namesto da bi stopili iz hiše in šli k sosedi, jo raje pokličemo, če jo ima, in gremo šele potem ponjo). In nihče tudi ne ve, kaj bo čez 20, 50, 100 let … Morda se ljudje sploh ne bodo več pogovarjali, ampak si bodo samo še pisali sporočila … Nihče ne ve, kam se suče ta svet s svojimi jeziki vred.
Tujcem pa je slovenščina zelo težavna, saj vsebuje tudi šumnike pa dvojino … Sicer pa se mi zdi nelogično reči (kot npr. v angleščini): mi gremo na sladoled – če pa gresta na sladoled samo dva. Ampak njim se to verjetno zdi normalno. Občudujem pa tiste, ki se slovenščino naučijo tako naglo, npr. samo v dveh mesecih. Nekateri pa tu, v Sloveniji, živijo že 10 let ali pa še več in se sploh ne potrudijo, da bi se naučili našega jezika.
Slovenščina mi je všeč tudi zaradi različnih govornih skupin. Zanimivo mi je npr. po dolenjsko reči »korola« namesto »samokolnica«.
Zanimivo je bilo tudi tole moje doživetje …
Bil je torek, moji sošolci in jaz pa smo odšli v šolo v naravi. Tam so bili tudi osnovnošolci s štajerskega konca. Že ko smo prvega dne sedeli v jedilnici, jedli in se pogovarjali (seveda ne v knjižnem zbornem jeziku, ampak kar lepo po domače), nihče od nas ni razumel njihove govorice in sodeč po njihovih čudnih pogledih, ki so nam jih namenili, tudi oni ne nas … Učiteljica je predlagala, da govorimo malo bolj knjižno. In tako smo se med seboj lahko »normalno« pogovarjali.
Pestrost slovenskih narečij bogati našo slovenščino in nas dela še bolj zanimive. Vsako narečje je posebno, pa vseeno je slovenščina ena in njeni govorci in pisci največkrat prijazni ljudje.
V tem zapisu vam želim sporočiti, kako posebna in raznolika je slovenščina in kako zelo ponosni bi morali biti Slovenci nanjo! Sem vas vsaj malo prepričala?
ANA ŠADL, 7. a razred
Mentorica: Olga Podpadec
Nedavni komentarji