Slovenščina, preljubi jezik vseh nas, ki smo tu že od nekdaj, no, več kot tisočletje. Vseh nas, ki občudujemo tvojo moč že vse od začetka. Mi, ki smo brali pesmi v letih, ko si se še učila, brali knjige, ko je bila pisava še skromna. Da, prav mi smo tisti, ki te občudujemo še danes.

Smo ljudje, čisto navadni, preprosti ljudje, ki poslušamo, kaj nam govoriš, ki beremo, kar nam napišeš, in podamo to dalje. Nič manj vredna nisi kot ostali jeziki. Imaš svoje knjige, svojo poezijo, svoje pesnike in pisatelje. Tvoja velikost, mogočnost in lepota pa se ne kažejo le v umetniških besedilih. Kaže se tudi v poslovnih, uradnih in vsakšrnih dokumentih. Najlepši del pa je, da te ne ustavijo meje naše majhne države, ampak segaš daleč v tuje države.

Res da si zahteven jezik in imaš dvojino, pa mnoga sredstva v povedih, ki jih drugi narodi v življenju niso iskali, pesniška sredstva, da si vseh sploh ne zapomniš …

Vendar ni zaman nastal slovenski rek: „Mali smo narod; v njem neznanska silna moč. Ne, ne bo nas zagrnila tujstva noč!“ V tem reku vidimo, da smo kot narod zelo povezani in enakopravni drugim narodom. Če vzamemo za primer, kako hitro se priseljenci naučijo jezika, hitreje kot katerega koli drugega, čeprav je zelo težak. To pa se zgodi le zato, ker si lep, hkrati pa »učen« in skrivnosten jezik, ki bi moral biti cenjen enako kot nemški, enako kot angleški. France Prešeren, veliki pesnik, nič ni mogel brez tebe, tvoje besede. Tebe – slovenščina, ki si omogočila pesniku, da je zapisal del svoje duše na papir, da te je postavil na nov nivo in širil glas o tebi v daljave.

Že od nekdaj pa te poznamo v različnih glasovih oz. narečjih. To, da nisi v vseh krajih enaka, je lepa stvar, saj tudi pri človeku nočemo, da je suhoparen. Ta tvoja posebnost, ki jo imaš le ti kot jezik, pa nam dela tudi težave … Povem ti, draga slovenščina, imam dobrega prijatelja v Prekmurju in to nama dela kar nekaj preglavic, včasih celo skrbi, ko se narobe razumeva, a vseeno sva povezana … kot bi moral biti narod, čeprav imamo narečja kar precej različna.

Če pa se poglobimo dalje, tokrat v preteklost. Gotovo veš, kdo je Fran Metelko … Seveda veš, ko pa je naredil toliko pomembnega prav zate. Prav on te je želel povzdigniti med narodi še višje – ustvaril je metelčico, pisavo, ki naj bi nadomestila prejšnjo abecedo – črkopis, a se ni nikoli uveljavila.

Zdaj pa skočim dalje, v prihodnost. Mnogi so mnenja, da te čez par desetletji ne bo več, da te bomo pozabili in da te ne bomo cenili in ljubili kot naši predniki. Vendar jaz trdim, da toliko pesnikov, pisateljev, uradnikov, modrecev, učiteljev … nismo še imeli in se bo njihovo število še povečevalo in slovenski jezik – slovenščina – še ne bo zamrl. Ne sme zamreti!

Vse to in še več bi se dalo povedati o tebi, tvoji veličini … in čeprav je vse tukaj napisano čudno, mogoče celo zgrešeno, v čudnem časovnem zaporedju … vendar bistvo ostaja isto. Slovenščina je bila, je in bo samostojen, močen in vpliven jezik na vseh področjih.

 

EMA GNIDOVEC, 9. razred

Mentorica: Olga Podpadec

Dostopnost