Pismo

V Zagorici, 8. 9. 2018

Drago življenje!

Nekega poletnega dne sem v zaprašeni omari na podstrešju našla stare albume. Ker pa sem zelo radovedna, sem se odločila pogledati slike v enem od njih.

Odprla sem ga in zagledala sebe, ko sem bila še dojenček. Pogledala sem vse slike zelo natančno in takoj začela premišljevati o tistem obdobju mojega življenja. S svojo mamo sva se že večkrat pogovarjali, kakšna sem bila kot otrok, nikoli pa mi ni povedala, koliko  mojih slik še ima. Nihče se v bistvu ne spomni obdobja, ko smo bili še dojenčki, zato pa je toliko bolj zabavno, ko odkriješ, kakšen si  bil. Ko sem se 27. 7. 2005 rodila v Ljubljani, je bil to zelo pomemben dan  za moje starše.  Takoj, ko sem prišla iz bolnišnice, smo najprej šli v Ivančno Gorico v stanovanje, kjer so pred mojim rojstvom že nekaj časa živeli moji starši in brat, ki je bil takrat star dve leti. Tam sem imela pripravljeno sobico in vse potrebno za dojenčka. Čez malo manj kot eno leto po mojem rojstvu smo se preselili v Zagorico pri Velikem Gabru, kjer smo kupili hišo, v kateri živimo še zdaj. Moja starša sta izbrala hišo, ki bo primerna  za dva majhna otroka. Kupila sta jo na hribu, z naravno okolico in kar velikim dvoriščem. Na tem hribu pa imamo še veliko prijaznih sosedov. Ko si dojenček, se še nekaj časa ne zavedaš, da si na svetu oz. se ne spomniš svojega otroštva.

Jaz sem se začela zavedati sebe, ko sem bila stara okoli štiri leta. Takrat sem ravno šla v vrtec, saj sem se pred tem pazila pri varuški. Prehod od doma v vrtec oz.  v svet je za vsakega otroka težak. Zame je bil seveda tudi. Vsako jutro je mene in mojega brata v šolo in vrtec peljal moj oče. Dve leti za tem sem šla v prvi razred, česar sem se zelo veselila.

V naslednjem albumu sem našla kar nekaj zanimivih slik mojega prvega šolskega dne.  Menila sem, da se začenja čudovito obdobje mojega življenja. Zdaj vem, da to ni čisto res. Prvi šolski dan sta me spremljala starša, zato ker smo imeli sprejem prvošolcev. Takrat učenja še ni bilo toliko kot zdaj, pa tudi domače naloge ne. Seveda pa sem se kljub temu zavedala pomena življenja in uživala v njem.

Pet let kasneje sem šla na predmetno stopnjo. Moj brat mi je veliko pomagal pri učenju in mi je dajal dobre napotke. Takrat pa je nastopila tudi moja puberteta. V puberteti postanemo bolj logični, predvsem pa tudi bolj čustveni. In taka sem bila tudi jaz. Šesti razred še ni bil tako zahteven, a zatem je nastopil sedmi razred, ki je bil razumljivo dokaj težji od šestega. Kljub temu sem  oba razreda  končala z odličnim uspehom in nisem pozabila tudi uživati življenja. To leto pa bo še posebej naporno, saj sem šla že v osmi razred, za katerega vsi pravijo, da je zelo težak.  A za to šolsko leto sem sklenila, da bom uživala v njem in  ne bom izgubljala živcev za vsako slabo oceno. Osnovna šola je pomembna, a treba je tudi uživati v vsakem dnevu tega dragocenega življenja.

Nikoli pa ne smeš nehati imeti rad samega sebe, saj smo ravno ljudje zelo pomembni na tem svetu. In vedno si moramo stati ob strani in si pomagati. Najpomembnejše pa je, da veš, da je življenje dragoceno.  Jaz si večkrat pravim: »Pa imam res lepo življenje.« Življenje, hvala!

Lepo te s hvaležnostjo pozdravljam

                                                                                   Mirjam

Mirjam Borštnar, 8. a OŠ Veliki Gaber, mentorica Olga Podpadec