Neke noči, ko sem spala, me je zbudilo nenavadno hreščanje vrat. Zaslišala sem korake. Bili so človeški, prihajali so vse bližje in tako sem bila prestrašena, da si nisem upala niti migniti. Bila sem sama doma. Nenadoma se je zabliskalo in v sobo se je primajala črna senca. Roke je imela stegnjene naprej kot zombi, a v temi nisem razločila ali je človek ali žival. Na hrbtu je nosila sekiro. Prihajalo je vse bližje in bližje, dokler se ni dotaknilo stikala za luč. Zastajal mi je dih, dokler pred sabo nisem zagledala ubijalskega klovna! Zakričala sem in zamižala. Zdaj, ko je bilo svetlo, je prihajal. Hitreje in bližje kot je bil, bolj sem se ga bala. Dvignil je sekiro in na srečo je usekal po postelji! Ko je to storil, je za njim prikorakalo kakih petdeset okostnjakov. Zazvonil mi je telefon in poklicala me je prijateljica Zarja. Povabila me je, da pridem k njej prespat. Seveda sem privolila. Izmuznila sem se in jih zaklenila v svojo sobo. Kakor se da hitro sem se s svetilko in blazino odpravila do Zarje. Ko sem prišla, sva šli spat. Zarja mi je povedala o svojem nočnem obisku, jaz pa njej o svojem. Zaslišali sva čuden zvok. Zarja mi je prišepnila: ” Kaj, če so pošasti?” Potem sva zaslišali korake, čedalje bolj sva se bali. Potiho sem se bala, da bodo pošasti z nočnega obiska prišle nazaj. In res so prišle. Vojska BlodyMarry, ubijalskI klovn in petdeset okostnjakov. Nosili so črne zastave z okostnjakom. Na srečo je imela Zarja dve Nerf pištoli. Postrelili sva jih. In zmagali. Nikoli več se niso vrnili.
Konec.
Zala Zajec, 4. razred
Nedavni komentarji