Neke noči, ko sem trdno spala, sem v sobi zaslišala velike tihe korake. Mislila sem, da sanjam. Nato so se pojavili znova in znova. Zelo sem se bala in si nisem upala vstati iz postelje. Nato se je kar naenkrat pojavil prepih. Zaslišala sem, kako se je nekaj razbilo.
Potem sem slišala tudi šumenje vode. Čez petnajst minut je zvok izginil, v kuhinji ni bilo ne duha ne sluha o nikomur in ničemer. Naslednje jutro, ko smo se zbudili, je bil v kuhinji razbit kozarec, v stranišču pa odprta omara in razvite rolice. Staršem sem povedala za ropot, ki sem ga slišala ponoči. Rekla sta mi, da imam bujno domišljijo .
Naslednjo noč se je ropot znova pojavil. Vstala sem iz postelje in odšla v kuhinjo. Tam sem zagledala majhnega škrata s prevelikimi čevlji. Želel si je ogledati naše stanovanje in poizkusiti hrano v hladilniku. Začela sva jesti. Njegova najljubša hrana so cvetlice. Najprej pa sva se posladkala z gozdnimi jagodami. A jagode mu niso bile všeč in tudi borovnice ne. Zatem sva poizkusila sadni jogurt. Izpljunil ga je in rekel, da ni dobro. Ponudila sem mu salamo, vendar je ni hotel jesti, ker škrati ne jedo mesa. Hitro sva ugotovila, da mu hrana za ljudi ne odgovarja. Za popotnico sem mu dala še košček čokolade. Naslednjo noč je znova prišel in hotel še več čokolade. Takrat je odnesel celo čokolado. Sedaj se škrat vsako noč vrača po čokolado in se kasneje vrne v globok in temen gozd, kjer ga nihče ne vidi.
Lana Blatnik, 4. razred
Nedavni komentarji