Neke noči, ko sem trdno spal, me je zbudil nenavaden krik. Slišati je bilo, kot da so volkovi.
Mislil sem, da se oglaša samo sova, ali pa se mi napol sanja in zato sem zaspal nazaj.
A naslednje noči je bilo isto. Nisem mogel videti skozi okno, zato sem prižgal luč in dvignil žaluzije, da bi videl.
Bil sem sam doma, zato sem se še bolj prestrašil. Zaslišal sem ropotanje v spodnjem delu hiše.
Vzel sem majhno svetilko, ker sem luč v sobi ugasnil. Ugasnil sem jo zato, ker bi me lahko kdo videl. Vzel sem telefon in pogledal po stopnicah. Ko sem prišel dol, ni bilo nikogar, samo še tuljenje se je slišalo. Vrata so bila na stežaj odprta in okna razbita. Hitro sem poklical mami in očija.
Pripeljala sta se, nato pa videla, da je čisto vse v redu, samo okno je bilo malo razbito. Naslednjo noč sta odšla k babi, jaz pa nisem hotel iti. Bil sem pripravljen na vse. Čakal sem in skoraj zaspal, a končno, nekaj se je plazilo po tleh. Na tri sem prižgal luč in videl eno čudno pošast! Ustrašil sem se, a v istem
trenutku tudi začel smejati. Bil je volkodlak in zraven še dva malo manjša volkodlaka. Kmalu smo se začeli pogovarjati, a vseeno me je bilo strah. Naslednjo noč je bilo enako, čeprav sta bila starša doma.
Potihoma smo se pogovarjali. Predstavili smo se. Povedal sem, da sem Nik, oni pa so bili Bini, Tini in Fini. Predlagal sem, da se gremo igrat.
Kmalu pa so morali iti. Zmenili smo se, da se bomo srečevali vsako drugo noč in da jih nikomur ne bom izdal.
Nik Kastelic, 4. razred
Nedavni komentarji