Rodila sem se v Republiki Sloveniji. Moje prve besede so bile v slovenščini. To je moj materni jezik. V tem jeziku mi je mami pripovedovala zgodbe, brala pravljice in prepevala uspavanke. Velikokrat sva hodili v knjižnico in gledat predstave. Za darilo sta mi z očijem večkrat kupila knjige, ki so jih napisali slovenski avtorji. V slovenščini sta mi povedala, da me imata rada. Ko sem šla v šolo, so učitelji govorili slovensko. Tudi sama sem se naučila brati in pisati ter se izražati v slovenščini. S prijateljicami se pogovarjam v tem jeziku. Tudi prepirati se znam v njem.
Povsod ta moj jezik. Pa vem, da včasih v naši deželi ni bil tako samoumeven. Takrat, ko še nismo bili v samostojni državi, pa tudi daleč nazaj v zgodovini, ko se je pri nas govorila nemščina. V šoli so učitelji govorili samo nemško. Kar strese me ob tem dejstvu. Le kako bi razumela razlago v tem jeziku.
Spominjam se, da mi je mami pripovedovala zgodbo o slovenskem pisatelju Lovru Kuharju, ki je kot otrok nekoč navsezgodaj srečal neznanega človeka. Ni vedel, kako naj ga pozdravi. Po slovensko ali po domače? Takrat je bilo namreč zapovedano, da morajo govoriti nemško, a njegov oče je zahteval, da uporablja slovenščino. Mali Lovro se je odločil in pozdravil: »Guten Morgen!« A neznani gospod mu je po slovensko zaželel: »Dobro jutro.« Pisatelja je bilo sram, da je zatajil svoj jezik.
Ne predstavljam si, da ne bi smela uporabljati slovenščine. Vesela sem, da jo imam, čeprav se mi zdi težak jezik. Imamo veliko pravil. Pa dvojino. V bistvu pa smo nanjo lahko ponosni – le zelo zelo redki jeziki jo imajo. Vem, da se moram učiti tudi drugih jezikov, ker mi bo to v življenju prišlo prav. A slovenščine ne bi zamenjala za noben drug jezik. Rada imam angleščino, ampak slovenščina je moj jezik. Ponosna sem nanjo.
Še dobro, da je Primož Trubar napisal prvi dve knjigi v slovenščini. Nam s tem pokazal, da je naš jezik lep in da se ga da zapisati. Nam povedal, da moramo biti ponosni nanj, l’ubi Slovenci! Z njim »stati inu obstati«! Če ima država svoj jezik, potem obstaja.
Vem, da še ne razumem čisto vsega o pomenu maternega jezika. Vem pa, da je pomemben. Da so se morali naši predniki boriti zanj. Ga govoriti naskrivaj. Zato, da ga jaz in vsi državljani Republike Slovenije danes lahko uporabljamo. Jezik nas združuje.
Tia Vanessa Gregorčič, 7. a razred
Mentorica: Olga Podpadec
Nedavni komentarji