Pia Kastelic, 8. a, Nina Špec, 9. a
Le kdo ne pozna odlične učiteljice Justine Zupančič? V šolski svet je pospremila veliko prvošolcev, letos pa se je upokojila. Ogromno svoje energije in veselja je vlagala tudi v lutkovno, filmsko in gledališko dejavnost. Gotovo pa bi lahko o njej izvedeli še kaj novega. Zanimalo nas je, kako ji je bilo na začetku poklicne poti, kaj novega je spoznala, ali so bili učenci vedno ubogljivi in kaj ji je bilo pri delu najbolj všeč.
Zakaj ste se odločili postati učiteljica?
Kot majhno deklico, prvošolko, me je pod okrilje vzela zelo prijazna učiteljica Nada Videčnik. To pomeni, da me je včasih povabila tudi na svoj dom in me tam učila. Bila sem precej boječa, vendar sem z njeno pomočjo napredovala zelo hitro. Njeno delo sem občudovala in se že takrat odločila, da bom nekoč tudi jaz učiteljica.
Kako se spominjate vašega začetka na Osnovni šoli Veliki Gaber?
V Veliki Gaber sem prišla sredi šolskega leta, ko se je zelo številen četrti razred razdelil na dva oddelka. V razredu so bili zares sami prijetni, delavni učenci. Zelo dobro smo se razumeli.
Poučevali ste mnogo generacij otrok. Kaj se vam je v vseh teh letih najbolj vtisnilo v spomin?
Zares sem učila mnogo generacij otrok. Veliko zanimivih stvari se je dogajalo med poučevanjem in med odmori. Najbolj sem si zapomnila, kako so me nekoč že mlajši učenci prijetno presenetili s čisto pravo prireditvijo za rojstni dan.
Kaj vas je pri vašem delu najbolj osrečevalo?
Najbolj srečna sem bila, ko so učenci, ki se jim je kdaj zataknilo, uspeli in dobili dobro oceno ali naloge rešili čisto pravilno. Teh trenutkov je bilo vsako leto zelo veliko.
Ali se je v vseh teh letih zgodilo kaj, kar obžalujete?
Prav ničesar ne obžalujem in prav vse bi spet ponovila.
V osnovni šoli ste poučevali 40 let. Kako to, da niste menjali službe? Kaj vas je motiviralo, da ste ostali prav v Velikem Gabru?
Službe nisem menjala, ker sem začutila, da v šolo prihajajo otroci, ki so vedoželjni. Z leti sem spoznavala njihove starše, ki so mi bili pripravljeni prisluhniti in smo skupaj zmogli voditi njihove otroke po pravi poti, da so postali uspešni in prijazni ljudje. In potem sem učila veliko otrok mojih nekdanjih učencev, tu pa je stekla komunikacija še lažje, hitreje in prav tako uspešno.
Ste učiteljica, ki ima dobre živce, veliko vztrajnosti in potrpežljivosti. Vam je bilo delo kdaj naporno?
Res je, da je učiteljevo delo zahtevno že od nekdaj. V zadnjih desetletjih pa je to delo naporno predvsem zato, ker mora učitelj vse prevečkrat ustavljati učence, ki se niso naučili osnovnih kulturnih navad, ki niso razvili spoštovanja do učiteljev, do sošolcev in do stvari. Kot učiteljica bi marsikdaj rada več poučevala, vodila vedoželjne učence skozi dejavnosti, kot pa reševala vsakodnevne probleme, ki so nastali predvsem zaradi neupoštevanja pravil.
Bi se danes znova odločili za učiteljski poklic?
Še vedno tudi po štiridesetih letih poučevanja ne bi zamenjala poklica učiteljice za nobenega drugega. Tu je vedno prisotna razigranost in veliko veselja. Je tudi veliko težkega dela in resnosti, tako pri delu v razredu kot tudi ob načrtovanju dela in iskanju novih poti, ki popeljejo učence do znanja in medsebojne prijaznosti. In nato so tu nagrade: nasmehi ob uspehih, objemi, topli pozdravi na hodnikih, ko nismo več skupaj. In pozdravi se nadaljujejo v klepete ob srečanjih, ko mi kot nekdanji učenci opisujejo svoje uspehe v življenju. Vsega tega ne bi zamenjala za nič drugega na svetu.
Vidi se, kako radi ste imeli učiteljsko delo. Pa ste se tudi počitnic veselili, kot se jih veselimo in komaj čakamo mi, otroci?
Ja, počitnic sem se veselila, da sem se spočila od naporov. Med počitnicami sem si napolnila telo z energijo za novo generacijo.
Učiteljici Justini so ostali zelo lepi spomini na našo šolo. V tretjem življenjskem obdobju ji želimo barvito preživljanje časa, iskanje novih interesov in izzivov. Želimo ji zdravja in veselja. Učiteljica Justina, hvala za vse.
Nedavni komentarji