V moji sobi spi še sestrica Neža. Imava pograd in pod njim dva predala. V njih imava igrače, kocke, sestavljanke in en kup stvari, ki jih ne rabiva več. Vsak večer Neža želi spati pri meni, ker jo je strah. Mene pa ni strah. Toda nekega večera je bilo strah tudi mene.
Bilo je že pozno zvečer, ko sva šla spat. Ležala sva in se pogovarjala. Kar naenkrat pa je v predalu pod posteljo nekaj zaropotalo in zašumelo. Skočila sva v zrak in začela vpiti: LUČ, LUČ ! Hitro sva prižgala luč, vzela plastično pištolo in previdno, počasi odprla predal. Notri se je vozil avto na baterije, ki se je prižgal sam od sebe.
Ugotovila sva, da preveč gledava risanke in se hitro prestrašiva. Še velikokrat se spomniva na to in se nasmejiva.
Žiga Slak, 5. a
Nedavni komentarji