Neke noči, ko sem zelo trdno spala, sem zaslišala korake. Predramila sem se in se obrnila na bok. Skozi zavese sem zagledala srhljiv pojav polne lune. Stopila sem iz postelje in brez copat odprla škripajoča vrata omare. V omari sem videla samo police z oblačili. Zatresla sem polico, na kateri so bili obešeni obešalniki. Z obešalnika je padla srajca. Stopila sem do postelje in spet zaprla oči. Nisem mogla zaspati. Zdelo se mi je, da se koraki vedno bolj bližajo. Nato sem zaprla vrata sobe in zaspala. Zdaj pa me je predramilo tiho stokanje in praskanje. Pomislila sem, da se lahko za vrati skriva pošast, ki škrta z zobmi, da bi me pojedla. Mogoče je pred vrati kuža, ki je ušel lastniku in bi rad imel topel domek in zato cvili. Mogoče pa nad našo hišo leti vesoljska postaja, ki bo zdaj zdaj odložila leteči krožnik na našo streho. Zatem pa sem se pomirila in si mislila, da je najbrž ptič ujet v dimniku in zato cvili in praska, ker hoče ven. Zjutraj, ko sem se prebudila, sem zaslišala iste zvoke kot ponoči iz dnevne sobe. Ugotovila sem, da je bila to Kiki, moj hrček. Ni imela vode, zato je vso noč cvilila, se sprehajala po kletki in praskala po steklenički za napajanje.
Monika Lah, 4. razred
Nedavni komentarji