Neke noči, ko sem se zbudil ob nenavadnem zvoku prelivanja korakov v temi, sem zagledal neko nadnaravno čudo človeške oblike brez glave in z dvema kosoma politima s krvjo. Takoj sem vstal in skočil z balkona, pod katerim je bil postavljen trampolin in splezal sem dol tako, da se je kar kadilo. Tekel sem k sosedu po puško, da bi ustrelil to pošast in jo pregnal nekam na Antarktiko, da ga bodo polarni medvedi celega razčetverili. In res sem ga ustrelil. Ko sem že mislil, da se je prestrašil, se je vrnil z luknjami v telesu. Tako sem se prestrašil, da mi je srce padlo v hlače. Proti stvoru sem vrgel sekiro, a jo je prijel in vrgel nazaj. Skoraj bi me zadel, a sem se za las umaknil. Hotel sem poklicati starše, ki so bili na zabavi pri sosedu, a sem imel prazno baterijo. Znajti sem se moral sam. Ko me ni videl, sem skopal veliko luknjo in vanjo vlil nekaj bencina. Zraven sem prižgal ogenj. Zvabil sem ga k sebi in ko je šel proti meni, je padel v luknjo. Iz ognja sem s palico porinil nekaj gorečega lesa v luknjo in bencin se je vžgal. Ko sta se starša vrnila, sem jima povedal celo zgodbo. Začela se je tako: Ko sem se zbudil…
Vid Stopar, 4. razred
Nedavni komentarji