Nekega dne je na zemljo padla orjaška žoga. Padla je točno na naše polje. Skozi ventil žoge je stopil čudežni možic in za njim cela vojska in za vojsko železni roboti. Zaželela sem jim dobrodošlico, možic pa je nos obrnil v oblake in se predstavil. Povedal je, da mu je ime Žnodral Gobak, ampak ga kličejo Žnoder, ker je podoben kepi smrklja. Prosil je, če mu lahko razkažem deželo.
Popeljala sem ga do središča ulice. Sosedje so se ravnokar odpravljali na dogo pot z letalom v Turčijo. Soseda je na ves glas začela kričati, da so nas prišli napast, njen vnuk pa je takoj pomislil, da so prišli vojaki in vitezi, ki se bodo borili z zmajem iz njegove domišljije. Raje sem jih hitro popeljala dalje, da ne bi zbudili starega strica iz sosednje hiše, ki ne mara ne otrok ne sosedov. Lahko bi rekli, kar nobenega, razen njegovega mačka Fucifeljia. Medtem, ko smo hodili po gozdu, sem jim razlagala, kaj so listi in kakšne herbarije sem naredila z mojo sestrično. Nato pa smo prišli do potočka. Cela vojska z roboti se je ustavila pred potočkom. Pogledala sem nazaj, zakaj mi ne sledijo. Žnodru so začeli sezuvati čevlje, roboti so ga pahljali z železnimi žlicami, ki so bile velike kot jaz. Žnoder si je v potoku močil noge, vojska pa se mu je priklanjala in mrmrala (pahljajte roboti, priklanjajte se vitezi, v dragoceni strugi kralj si noge moči.).
Čez nekaj časa so odnehali in razložili, da je pri njih doma tudi voda in vsako ljudstvo mora vodo varovati tako, da si v njem njihov poglavar namoči noge. Medtem ga pihljajo in se mu priklanjajo. Ko pa smo prišli do konca ulice, so roboti popadali na tla. Žnoder mi je rekel, da bo moral obisk zaključiti, ker je robotom zmanjkalo baterij. Cela vojska se je zrinila v krog in začela peti (Oj, pridi, domov gremo z žogo letečo). Žoga je prišla do njih, poslovili so se in odšli.
Monika Lah, 4. razred
Nedavni komentarji