Sem Tia, stara sem 10 let in obiskujem 5. razred osnovne šole. Ko sem bila še majhna, sem zelo rada brala slikanice in poslušala mojo mami, ko mi je brala pravljice. Bilo mi je všeč, saj mi je brala zgodbe tako doživeto, da sem si zlahka predstavljala, kaj se je v zgodbi dogajalo. Komaj sem čakala, da se bom tudi sama naučila brati.
Ko sem začela obiskovati prvi razred, smo se učili branja. Še kako dobro se spomnim mojih bralnih začetkov. Ni bilo enostavno. Vsak dan nam je učiteljica dala nalogo, da beremo in da nas poslušajo starši. Besede so se med seboj vedno pomešale, mami je kar »zavijala« z očmi. Brala sem počasi in se seveda velikokrat zmotila. Z vajo je bilo vsak dan boljše.
Ko so prišle male tiskane črke, so se spet pojavile težave. Menjala sem črke, a vendar sem mislila, da bo branje steklo z vajo. Branje mi je povzročalo težave, zato nisem rada brala pred ostalimi. Bala sem se, da se bodo sošolci iz mene norčevali. Bilo mi je neprijetno. Po pogovoru z mojo mami o tem, da smo si ljudje po sposobnostih različni in da s tem ni nič narobe ter s spodbudnimi besedami učiteljice, sem postala bolj samozavestna. Sedaj rada berem naglas pred sošolci, pa četudi ne berem tekoče in se med branjem kdaj zmotim. Vesela sem, da dobim svojo priložnost.
Rada berem zabavne knjige. Nazadnje sem med branjem spoznala Viktorja, ki je hotel postati detektiv. Meni se zdi branje zelo pomembno, saj se s prebranega lahko veliko naučimo. Bogati nam besedni zaklad ter nas popelje v svet domišljije, ki nima meja.
Mislim, da branje čez 20 let ne bo imelo istega pomena kot danes in bodo otroci brali s pomočjo novih tehnoloških izumov, ki bodo delovali na osnovi njihovih misli.
Moja želja pa je, da bi knjige in branje dobilo še večji pomen.
Tia Čebular, 5. b
Nedavni komentarji