Moji bralni začetki so bili težki. Na začetku sem se učil pisati velike tiskane črke. To je bilo še pred 1. razredom. Mami in očka sta me spodbujala k pisanju in branju.
Po prvem razredu sem že znal pisati in brati. V drugem razredu smo se začeli učiti male tiskane črke. Nekje na sredini drugega razreda sem že poznal vse in sem že lahko bral podnapise filmov. To je bilo zame zelo dobro obdobje. S tem, ko sem zvečer lahko gledal vsaj en film, se mi je branje že izboljšalo. Potem sem postal že pravi mojster branja. Filme sem razumel in vedel, kaj pomeni. Bilo je zelo zabavno, saj sem prej samo poslušal in gledal, kako se pogovarjajo, razumel pa nisem niti pikice.
V tretjem razredu se mi je branje samo še bolj in bolj izboljšalo. Velik korak v branju sem naredil, ko sem v tretjem razredu napisal svojo tri strani dolgo zgodbo z naslovom Princ reši kraljestvo. Zaradi te zgodbe sem zelo rad začel brati. V 3. razredu sem bralno značko opravil med prvimi.
Ko se je začel četrti razred, sem bil že dovolj izkušen bralec za branje zelo dolgih zgodb. Prebral sem kar nekaj dolgih zgodb. Moja najljubša pa je Nabriti mulc. Prebral sem že tri dele, ostali me še čakajo. Ta knjiga mi je zelo všeč, ker je življenjska in zabavna. Upam, da bom prebral še kakšno dolgo zgodbo.
Branje je zelo pomembno. Potrebuješ ga celo življenje, zato se ga ne izogibam. Upam, da v prihodnosti branje ne bo izumrlo in da ga ne bodo nadomestili kakšni drugi izumi.
Alex Pekolj, 5. b
Nedavni komentarji