Že od majhnega sanjam, da bi se odpravila v vesolje. Enkrat sem poskusila dobiti izlet v vesolje s kvizom. Drugič tudi in mi je uspelo!
Pripravila sem vse stvari in odšla do roba mesta. Vstopila sem v stavbo, za katero sem pozabila, kako se ji reče. Oblekla sem se v astronavtsko opravo in se odpravila v raketo. Že v desetih sekundah smo vzleteli. Počutila sem se tako dobro, da ne znam opisati. Videla sem mali voz, veliki voz in druga ozvezdja. Videla sem tudi vse planete in črno luknjo. Zagledala sem nekaj čudnega. Ampak meni so všeč čudne stvari. Bilo je v obliki človeka. Zraven pa je bilo belo telo. Mogoče je bil duh dekleta, ki je prišla v vesolje in se ni vrnila. Čez nekaj časa sem ugotovila , da smo se ustavili. Dekle je bilo še vedno tam. Ustavili smo se, ker je bila to naša postaja. Postala sem panična, ker me je bilo strah duhov. Nato sem bila zelo utrujena in sem zaspala. Med spanjem sem zaslišala neko ropotanje. Tako sem se ustrašila, da sem obmirovala. Končno sem zbrala pogum in šla pogledat, kaj je bilo… Vse to je bila samo šala! Moj zvesti prijatelj Filip se je norčeval iz mene.
Prišli smo nazaj na Zemljo in Filipu se bom za šalo še maščevala.
Ana Grošelj, 5. b
Nedavni komentarji